Počasi se izteka šolsko leto. Naša košarkarska sezona se je končala že zdavnaj. Preden se ponovno začnemo pripravljati na novo, smo se s trenerji v klubu dogovorili, da zaradi uspešne, verjetno celo najuspešnejše sezone v celotni zgodovini kluba, dekleta presenetimo z izletom v zabaviščni park Gardaland.
Najprej naj še enkrat ponovimo, kaj nam je letos uspelo: članice so bile 3. v državi, uvrstile so se tudi na zaključni turnir v pokalu, ekipa U19 je osvojila 7. mesto, ekipa U17 je bila 10., medtem ko sta bili ekipi U15 in U13 državni prvakinji ob tem pa je ekipi U15 uspel tudi mednarodni uspeh, bile so prvakinje regionalne lige WABA, U13 pa so bile tudi pokalne prvakinje. Vse skupaj je zadostovalo, da smo v pokalu mladih zasedli odlično 2. mesto!
Upamo in želimo si, da bi tudi v prihodnjih sezonah nadaljevali z dobrim delom in bili tako uspešni kot letos, če ne še bolj!
No, pa preidimo nazaj k našem izletu v Gardaland. Da smo izlet podobno kot trenažni proces deklet strogo in detajlno načrtovali, prikazuje naslednja fotografija našega trenerja Alena, ki ni ničesar prepustil naključju. Že na poti v Italijo je prišel do svoje ekipe in jim dal navodila za pot po parku, seveda so morali pot skrbno načrtovati skupaj, da le česa ne bi izpustili.
Po prihodu v Gardaland smo seveda morali posneti fotografijo za starše, da smo varno in srečno prispeli. Želeli smo si, da bi srečno in varno prispeli tudi nazaj v Ljubljano, a pogled na prve vlake smrti, nam je dal misliti…
Najprej smo se odpravili do vodnega vlaka smrti- Atlantide. Dekleta so bila vznemirjena, želela so si zabave, pa čeprav malce mokre.
Ker smo iz košarkarskih tekem vajeni, da je treba v tekmo stopiti z veliko vnemo, energijo in željo po čim hitrejšem dokazovanju, smo podobno storili tudi v parku- modri tornado, seveda, kaj pa drugega!
Nekatere so morale v vrsti, v kateri smo čakali na modri tornado, premagati strah, nekatere so »pokale« od veselja in komaj čakale, da se jim po žilah sprosti še kaj adrenalina.
No, moramo priznati, da tudi trenerja Alena nismo videli tako zaskrbljenega že nekaj časa, morda od finalnih tekem, pa še tam ne vemo če je bil res tako v strahu kot tokrat. Zraven je bila Tara veliko mirnejša, očitno se pozna, da naša dekleta znajo prenašati stres v najpomembnejših trenutkih. Seveda smo to morali dokumentirati…
No, naj povemo, da se je vse dobro izteklo, vsi smo preživeli tornado in nadaljevali naše zabavanje.
Pa da ne bomo govorili samo o Alenu, tudi naša zlata Eva je bila z nami. Skupaj z Niko sta se odločili da postaneta strojevodji drugega vlaka smrti in nas popeljeta naprej v zabavna doživetja. Sprva sta si vlak ogledovali, nato pa smo skočili nanj in se odpeljali.
Sodeč po fotografijah bi lahko rekli, da so bili potniki nadvse navdušeni, ne vemo pa ali nad samim vlakom, hitrostjo ali izkušnjo, ko sta bili Nika in Eva strojevodji.
Po odlični adrenalinski vožnji nas je pot vodila do »črne luknje«. Ja, že po imenu lahko veste, da verjetno ne gre za vlak smrti, ki bi nam dopuščal, da bi se naša raven adrenalina nekoliko spustila. Že sama pot in čakalna vrsta do vlaka nam je sporočala, da je pred nami resnično huda adrenalinska vožnja in da se nazaj ni mogoče več vrniti.
Po »črni luknji« smo si zaželeli nekoliko mirnejše a vseeno zabavne vožnje, zato smo se odpravili na vodno dogodivščino. Zbasali smo se v deblake in se spustili po reki. Da pa seveda ni bilo tako preprosto kot se bere, smo poskrbeli in se pri vožnji pošteno poškropili. Bil je vroč dan, tako da je mokra prha pošteno pasala.
Ker je čas hitro mineval, smo se odpravili še na dve napravi. Prvi je bil zeleni vlak imenovan Sekvoja.
Po »sekvoji« pa smo se odpravili še na okrogle gumijaste čolne in se ponovno nekoliko osvežili.
Da pa dan ni minil brez košarke, smo imeli »šuterski«« trening v samem parku. Seveda vse za priprave na prihodnjo sezono. Tokrat so bile žoge malo manj napumpane, obroči nekoliko ožji, table nekoliko manjše… Kljub vsem »nepravilnostim« so bili italijanski delavci v parku prepričani, da jim ne bomo mogli do živega. A so se zmotili, niso vedeli kdo točno smo. Si nas pa bodo od sedaj naprej zagotovo zapomnili in nam naslednjič prepovedali metanje na koš.
In še nagrada… Sivi haski je Hana (kličemo jo Hasi) poimenovala kar Hasan. Za ime drugega še nismo izvedeli, lahko pa Tara sporočiš v redakcijo.
Počasi smo morali zapustiti park a preostalo nam je ravno toliko časa, da smo naredili še eno fotografijo in se dogovorili, da se prihodnje leto ponovno vrnemo, še s kakšnim pokalom in medaljo več.
